TEME
Supernovatravel2016
Filiptravel2016Baner468x60

Milan Maver, smučarski učitelj s 50-letnim stažem

MilanMaver370

Drugod po svetu se smučarji ne zaletavajo tako množično in pogosto kot pri nas.

Milan Maver je učitelj smučanja že pol stoletja, smuča pa več kot sedemdeset let. Je avtor petih knjig o smučanju. Tudi šesta, z naslovom Smučanje a la carte, je že napisana, izdal jo bo v kratkem, najverjetneje v samozaložbi. Dolgoletni novinar, karikaturist in satirik pove, da so ga k tiskanju nove knjige, ki jo je sicer napisal že pred dvema letoma, spodbudili porast števila nesreč na smučiščih in vedno hujše poškodbe.

"Želim pomagati smučarjem, jim tudi kaj pojasniti. Saj se tudi drugod po svetu zaletavajo, a ne tako množično in ne tako pogosto kot pri nas. Tudi prerivati se ne znajo tako butasto. Sicer pa na smučarske nesreče ne vplivajo samo žičničarji in smučišča, temveč poleg srčne kulture ljudi tudi nove smuči," je prepričan Maver.

Petnajstega aprila bo praznoval 81. rojstni dan, a bi mu športno postavo, odlično telesno pripravljenost, ki jo vzdržuje z jutranjo telovadbo in dihalnimi vajami ter rednimi popoldanskimi sprehodi, zavidal prenekateri mladenič. Da njegovih bujnih las in mojstrstva na snegu sploh ne omenjam…

"Včasih tudi sam zasmučam malo hitreje, da me nihče ne ujame, kar sicer ni lepo, je pa zanesljiv način, da te ne more nihče od zadaj podreti," prizna. Pred "psevdodirkači" na smučiščih ščiti tudi svojo hčer, ki jo je s smučanjem zastrupil, ko je že odrasla. "Strah me je zanjo, zato se vozim za njo in ji ščitim hrbet, kot so včasih lovci spremljali bombnike," hudomušno pojasni Milan Maver.

Kirurgi opozarjajo, da zadnje tedne na slovenskih smučiščih divja tretja svetovna vojna. Smučarjem zaradi silovitih trkov počijo jetra ali pljuča, operirati jim morajo zlomljene čeljusti, medenice, stegnenice… Kaj se dogaja?

Nič novega. Gre le za tiho nadaljevanje istega sindroma, ki se ponavlja vse bolj agresivno. Ljudi je na smučiščih vse več, hitri smučarji se zato dostikrat nimajo kam umakniti, zaradi karving smuči so njihovi zavoji širši in dosti hitrejši. Posledice so logične: več je tudi nesreč.

Karving smučka oziroma smučka s poudarjenim stranskim lokom je narejena od boga, da sama zavija. Ko sem v letih 1995/1996 objavil serijo člankov, kako je treba smučati z njo, sem dobival pisma z vprašanji, ali se mi je zmešalo, ker trdim, da sama zavija. A je to res: le nagnemo se v zavoj, da smučamo po robnikih, vse drugo se zgodi samo od sebe. Na prejšnjih smučkah in s prejšnjo tehniko smo med zavijanjem oddrsavali in s tem izgubljali hitrost, karving smučka pa gre iz zavoja v zavoj samo še hitreje.

Če je na smučišču dovolj prostora in če ni ljudi, to še gre, v nasprotnem se nesreča vozi skupaj z nami. Bistvo karvinga je smučanje po robnikih, ko tekmovalec na ta način pospešuje, rekreativec pa se zaveda - ali bi se vsaj moral zavedati -, da mora hitrost obdržati pod nadzorom, da mora torej zavirati, da bo njegovo smučanje tudi za druge znosno. Sam smučarje učim, naj smučko postavijo na robnik, da potegne v zavoj, nato pa naj med izpeljevanjem zavoja malo oddrsnejo, da zmanjšajo hitrost. Tako kot ne more nekdo s ferrarijem ob treh popoldne, ko gredo ljudje iz službe, voziti 300 kilometrov na uro samo zato, ker gre ta avto pač tako hitro, tudi karving smučki ne smemo pustiti, da pelje prehitro na komercialnem smučišču, kjer smučajo ata, mama, otroci… Tam je treba smučarju omejiti hitrost.

Kako, z radarjem?

Ne vem, najbrž dandanes tudi priročne radarske naprave niso nedosegljive, sem pa tudi za to, da na smučišča vrnemo policiste. Ko smo še vsi smučali bolj ali manj v eno smer, smo imeli na smučiščih redarje in dobro opremljene policiste, zdaj, ko smučamo hitreje in na vse strani, tudi počez, pa pride policija le občasno - običajno takrat, ko je že kaj narobe.

Vsako drevo na slovenskih smučiščih je obloženo z blazino, v vsakem zavoju je zaščitna mreža… V tem pogledu imamo večjo varnost kot marsikje v tujini. Toliko starih "šklemf", kot jih imamo pri nas, bi po svetu že zdavnaj popadalo na tla, slovenski žičničarji pa te žičnice dobro vzdržujejo. Tudi nadzor nad njimi je zelo strog. Le tega, kako ljudje smučajo, nihče ne nadzoruje. Kakšni dve leti redarjev in nadzornikov na smučiščih skorajda ni bilo, jih pa nujno potrebujemo. Toda biti morajo pametni ljudje, izkušeni smučarji, izobraženi in komunikativni. Avstrijci imajo že dolgo na progah smučarsko policijo, pri Italijanih pa to nalogo opravljajo člani obmejne finančne policije, saj se vedno najde določeno število ljudi, ki takoj izgubijo živce, so arogantni in nesramni, zato na smučiščih poleg nadzornikov nujno potrebujemo tudi policiste.

Če jih imamo na cestah, kjer so semaforji in poleg tega še stroge kazni, ne more promet na smučarski prometnici potekati na amaterski, ljubiteljski ravni. Vozniki na cesti morajo za nameček opraviti izpit, smuča pa lahko vsak. Američani, na primer, imajo že od leta 1938 gorsko reševalno službo, ki na smučiščih skrbi za red. To so dobri smučarji in resni ljudje z avtoriteto, zato jih vsi ubogajo.

Tako kot naše nadzornike?

Te smučarji najraje nekam pošljejo, poleg tega jih sploh ni, če pa že so, jih ni dovolj. Dela nadzornika namreč ni mogoče primerjati z delom redarjev na parkiriščih, ki iz torbice voznikom predajajo parkirne listke. Pri nas so za nadzornike porabili ljudi, ki so jih na smučišču najlažje pogrešali, slab nadzornik pa lahko smučarjem smučanje tudi priskuti. Pomembno je, da opozarja prave ljudi, da je kultiviran, da ima smučarsko znanje in še dobro jih bo treba plačati, če jih bodo žičničarji želeli imeti. Dobre nadzornike pa bodo imeli, ko bodo spoznali, da je njihov ekonomski interes tudi varnost smučarjev. Doslej so slovenski žičničarji izumili čisto vse: v nemogočih razmerah, ko so jim z vseh strani postavljali le ovire, so dosegli, da imamo smučišča urejena po evropskih standardih.

No, nekaj že mora biti narobe, da toliko družin z otroki raje hodi smučat čez mejo, ker se na naših smučiščih bojijo divjakov.

Kakšna je srčna kultura slovenskih smučarjev?

Bolj robustna, če smem soditi, bolj jodlarska. Sedem let sem imel smučarsko šolo v ZDA. Vsako pomlad, ko sem se vrnil domov, sem bil tri tedne na cesti povsem izgubljen. Tam vozijo umirjeno, po predpisih, če te kdo prehiti, to stori počasi, pri nas pa avtomobili z leve in desne švigajo mimo tebe. Po treh tednih sem se jim moral prilagoditi, sicer so mi dali vedeti, da sem zmešan. Tako je tudi na smučeh: neradi damo komu prednost, neradi ga spustimo predse…

Zaposleni na Krvavcu mi pripovedujejo, da se morajo za obisk šolarjev vsakič oskrbeti z dodatnimi opornicami in ovratnicami za primer poškodb, saj se otroci nenehno dokazujejo, hočejo biti boljši od drugih. To kaže na odmik od tega, kar je bilo v preteklosti. Nekoč smo tisti, ki smo smučali, spoštovali drug drugega. Nič si nismo bili v napoto. Kdor je bil dober, smo se mu umaknili.

Število nesreč narašča tudi zato, ker je na smučiščih vedno več ljudi. Smučišča so enako velika, žičnice pa vse hitreje zbruhajo na hrib vse več ljudi, že po šest vštric. Po drugi strani žičničarji smučišč ne smejo širiti, ker jim to preprečujejo okoljevarstveniki. Toda tako kot žičničarji skrbijo za zatravljanje smučišč, urejanje hudourniških voda, gnojenje, kmet ne bi nikoli. A imajo kljub temu številne nasprotnike.

Vse, kar imamo, so naredili smučarski zanesenjaki: tako kot v Mariboru Franci Čop in še mnogi drugi, tako na Krvavcu Franjo Krejačič, na Rogli tovarna Unior, v Cerknem nekdanja tovarna Eta… Slovenski žičničarji niso bili nikoli pri državnih jaslih, ker si turizma ni želel nihče od politikov. Saj se še spomnimo Staneta Dolanca, ki je v svojem govoru zatrjeval, da ne bomo narod natakarjev… Ampak smučarski centri so nastajali kljub takšnim ideologom in samospraševanju oblasti, ali so sploh potrebni.

Povsem drugače kot v Franciji, kjer država kupi zemljišča, zgradi infrastrukturo - ceste, kanalizacijo, elektriko, žičnice -, izdela celoten urbanistični načrt, potem pa to razparcelira in razproda. V Avstriji pri razvoju smučarskih centrov pomagajo deželna vlada, zvezna vlada, občina, gostinci, hotelirji, črpalkarji… V romanskem delu Švice so hotelirji in žičničarji dobivali kredite z dobo odplačevanja 52 let. Torej bo vsaka skodelica za kavo, kupljena na kredit, že stokrat razbita, preden jo bo treba plačati. To je bil način podpiranja nerazvitega dela Švice, v razvitem pa so se po tri vasi povezale, najele kredit, kupile teptalni stroj in zgradile žičnico.

Kam bi v tem pogledu uvrstili, denimo, Stari vrh?

Je značilen švicarski model, kjer so veliki zanesenjaki, a so imeli smolo, da se je nedavna tragična nesreča, v kateri je teptalec do smrti povozil deklico, zgodila ravno njim. Moti pa me, da pristojni potrebujejo toliko časa kot pri kakšni letalski nesreči, kjer leto ali dve pregledujejo na milijone koščkov razbitin, da ugotovijo, kaj se je zgodilo. Tu je namreč stvar jasna: po zakonu teptalec med obratovanjem smučišča ne sme voziti po progah. Kdo je dovolil ali si sam vzel pooblastilo, da je prečkal vlečno pot, pa med petimi Franceljni in petimi Janezi tudi ni tako nemogoče ugotoviti.

Kaj pa zdravniki, bi jih smučišča morala imeti?

Smučišča so že imela dežurnega zdravnika, a so jih zaradi varčevanja opustili. Tisti, ki jih še imajo, dobijo smučarsko vozovnico, v zameno pa morajo določeno število dni dežurati. Toda če je smučišče profesionalizirano, če je to gospodarska dejavnost, potem je treba tako jemati tudi osebje. Smučišče mora imeti tako zdravnika kot reševalce, strošek zanje pa mora biti upravičen, ne da se ga otresajo. Je pa res, da tako neugodnih razmer, kot jih imajo žičničarji pri nas, ni v nobeni alpski državi. Smučišča v dolini Aoste, na primer, so zrasla s podarjenim denarjem. V Avstriji so kmetje dobivali ugodne kredite za posodobitev kmetij, ki so jih preurejali tudi v turistične sobe. Sam od sebe je tako nastal velik turistični potencial. Če je bila zima zelena, so jim odložili plačilo dajatev in odplačilo kreditov. Skratka, v tujini žičničarjem vsi pomagajo, pri nas pa jih vsi samo ovirajo, hkrati pa bi radi, da bi bili boljši kot oni v tujini.

Ima ministrstvo za zdravje prav, ko namerava nujno medicinsko pomoč na smučiščih, ki jo s svojimi reševalnimi vozili, reševalci in zdravniki izvajajo zdravstveni domovi, v celoti zaračunati žičničarjem in hotelirjem?

Pričakoval in napovedoval sem, da bodo birokrati tako poskočili in smučanje zaradi poškodb razglasili za adrenalinski šport. Toda če kolesarja, rolkarja ali voznika na cesti "zaflika" nujna medicinska pomoč, naj še smučarja. Pri skupnih splošnih izdatkih za zdravstvo je to majhen strošek, od večine žičničarjev pa je država že toliko pobrala, da jih ne bi smela dodatno obremenjevati, če želi, da bodo preživeli.

Vrniva se k smučanju. Na čem ste smučali pred sedemdesetimi leti, tudi na sodovih dogah?

Ne, saj smo imeli v Mostah kolarja in mi je ata od njega prinesel prave smučke. Vem, da so tudi spale z mano. Sprva smo grizli kolena v hrib, saj žičnic ni bilo. Na Kofce smo šli peš in se le enkrat spustili v dolino. Pešačili smo po Golovcu in se v enem dnevu spustili navzdol morda petkrat.

Pravo smučanje pa se je zame začelo, ko mi je bilo dvajset let in sem v Kranjski Gori padel v družbo smučarskih učiteljev, ki so se vrnili iz avstrijskega izobraževalnega centra in so že bili mojstri sonožne tehnike smučanja. V tistem času so jo po vsem svetu razglasili za edino pravilno, kar je trajalo skoraj petdeset let.

Smučarski ceh je namreč po vsem svetu organiziran ortodoksno, zato se pri poučevanju stvari zelo počasi spreminjajo. Še Titanik je lažje premakniti kot vodstva teh organizacij, kar je po svoje razumljivo, saj je v alpskih deželah med članstvom veliko slabo izobraženih, vrhovi teh institucij pa so nedotakljivi. Gre za fante iz hribovskih vasi, ki so najprej postali dobri smučarski učitelji in na koncu tudi direktorji smučarskih šol, ki imajo pravico nekaj sprejeti ali zavrniti. Modernizacija smučanja jim je bila zmeraj tuja, saj so starokopitni. Tudi slovenska šola je bila svojčas taka. Le Francozi so se temu smučarskemu enoumju upirali, nekaj malega včasih tudi Švicarji in Švedi, vsi drugi pa smo jih bolj ali manj slepo oponašali.

Leta 1980 sem napisal prvo smučarsko knjigo Smučati z užitkom, ker sem se uprl kasarniškemu urjenju nabornikov v slogu "dokler ne obvladaš bočnega drsenja, ne moreš nadaljevati učenja smučanja", "dokler ne obvladaš B-ja, ne moreš do C-ja". Sam sem pri poučevanju smučanja ovrgel vse stare avstrijske dogme. Moto moje knjige Smučati z užitkom je bil, da smučamo zato, da nam je lepo, ne zato, da bomo pravilno smučali. Že kot predsednik slovenskih učiteljev smučanja sem imel velike težave, ker sem nasprotoval, da bi po neki šabloni neprestano izdelovali neke izdelke, ne da bi pri tem upoštevali, da je vsak od nas popolnoma drugače gibalno in miselno uravnan.

Spomnim se, kaj vse smo na tečajih počeli z ljudmi, kako smo jih krivili, jim potiskali kolena k bregu. Vsa takratna gibanja pri smučanju so bila v nasprotju z naravnim gibanjem, od smučanja po eni nogi do odklona stran od zavoja. Poleg tega je bila tudi smučka dolga in razmeroma nerodna. Kdor se želi danes naučiti smučati in bi moral skozi to mučilnico, mu odsvetujem in priporočam šolo karvinga. S staro tehniko se je namreč nekdo naučil smučati morda v petih letih, danes pa sta dovolj dva dneva: prvi dan se navadimo smučati, po drugem dnevu smo že boljši, zelo dober smučar pa postanemo v treh tednih. Zaslugo za to imajo nove smuči.

Toda v svoji najnovejši knjigi, ki je tik pred izidom, zarezno tehniko smučanja primerjate s tramvajem, ki se mu je utrgalo, oziroma trdite, da je smučanje postalo zelo enolično. Pravite, da se nekateri po smučišču ves ljubi dan prevažajo z negibnim izrazom poštarja, ki se mu mudi predati telegam.

Karving smučka je narejena zato, da smučamo z njo po robnikih, to drži, vendar meni ne bo mogel noben profesor ukazovati, da bi moral smučati tako, kot on hoče. Sprašujem se, kaj bodo hitri smučarji, ki se kot tramvaj ženejo po smučišču, naredili zvečer s tistimi prigaranimi sekundami, ki jih bodo pridobili na tak način. "Tramvajsko" smučanje se je razvilo na tekmovalnih progah, ki so zaprte, po njih pelje en sam smučar, medtem ko jih imate na Krvavcu, če je lepo vreme, tudi do štiri tisoč na dan. In če jih samo petdeset smuča z zarezno tehniko po vsej širini smučišča, povzročijo strašno zmedo. Dokler tako smučajo le dobri smučarji, še gre, ko jih začno posnemati še vsi drugi, pa je trk neizogiben.

"Zaradi preveč znanja se danes smučarji zaletavajo. Namesto nerodnih padcev smo dobili profesionalne nalete, ki se končajo s tragičnimi notranjimi poškodbami," pišete v knjigi Smučanje a la carte.

Včasih smo smučarji padali zaradi premalo znanja. To je bilo pošteno, saj je vsak padel za tisto, kar je naredil narobe. Takrat, v časih smučarske romantike, sta bili najpogostejši poškodbi zvin gležnja in zlom golenice na robu čevlja. Vzrok je bil vselej padec. Danes pa smučarji ne padajo več, temveč se zaletavajo. In ne zaletavajo se samo tisti, ki ne znajo smučati, ampak najboljši smučarji. Prej smo vsi smučali navzdol, enako kot na cesti, kjer vsi vozijo v eno smer. Vijugali smo drug zraven drugega ali drug za drugim. Danes imamo deskarje in karving smučarje, ki zavoje zarezujejo po vsej širini smučišča. In ti se največkrat med zarezovanjem tako osredotočijo na tehniko izvedbe, da spominjajo na zaslepljenega divjega petelina. Ni redko, da se dva dobra zarezovalca sploh ne opazita, dokler se ne zaletita. Osredotočata se le nase, na smučko ali desko in na robnik, posledica je, da velikokrat poči.

Bi torej zavrgli smučke s poudarjenim stranski lokom in na smučiščih prepovedali zarezno tehniko?

Ježeš, bog ne daj, da bi se ji odrekli. Kakšno alternativo pa imamo? Je ni. Bomo šli nazaj na stare plohe? To smučko moramo izpopolniti, jo morda malo omiliti za tisto veliko večino ljudi, ki niti ne želi, da bi se naučila smučarskih veščin do popolnosti. Tem ljudem je treba pokazati, kako se da s to smučko tudi malo "pofušati". Tistega, ki gre smučat le za teden dni v letu, nima smisla obremenjevati s tem, kako naj smuča. To naj počne "a la carte" oziroma tako, da se bo po hribu varno pripeljal, kar smučke s poudarjenim stranskim lokom omogočajo.

Po mojem je najbolje počasi spreminjati miselnost. Ljudem je treba nazorno predstaviti, kaj vse se jim lahko zgodi, če smučajo prehitro, prav tako možnost, kako je mogoče izkoristi dobro lastnost smučke, da potegne v zavoj. Toda v nadaljevanju ji ne smemo pustiti, da samovoljno dela do konca. Skratka, karving smučko moramo uporabljati s pametjo.

Bi čelade lahko omilile posledice silovitih trkov smučarjev?

Število nezgod ne bi bilo nič manjše, posledice pa ne bi bile tako hude. Sam čelado nosim zato, ker vidim trke z glavo. Lani bi se brez nje skoraj ubil, a je odraslim kljub temu ne bi predpisoval s prisilo.

Kako vi smučate?

Z zarezno tehniko, in sicer tako, da notranjo smučko potisnem naprej, se nagnem v zavoj, da gre v zavoj tudi smučka, nato rahlo popustim robnike in malce oddrsnem. Torej karving z nekaj goljufanja.

Ko vidite nekoga smučati na stari način - noge skupaj, kolena skupaj, pomislite kdaj: Glejte tega kmetavzarja, ne zna smučati!

Hvala bogu, da še vidim take ljudi. Mar ni to lepo? A je tudi težko. Kdor ima to v nogah in zna, naj le zapelje na stari način. Kako rad jih vidim na smučišču! To je mojstrstvo, virtuoznost. To je težka, zahtevna, elegantna, še danes lepa tehnika, ki poživi smučanje. Z njo lahko počnemo vse mogoče: oddrsnemo, smučamo naravnost, skočimo, zavijemo v cel sneg… Smučanje s karvingom pa je precej enolično - z robnika na robnik, v nedogled.

Toda smučarji se bojijo uporabljati staro tehniko. Sram jih je, da ne bi drugi rekli, da ne znajo smučati. Kdor bi se zdaj začel učiti smučati in bi moral skozi vso kalvarijo, ki smo jo mi doživljali šest, sedem let, pa mu odsvetujem. Noro, kaj vse smo počeli, da bi se naučili dobro smučati. Na seminarjih smo ponoči vstajali in skrivaj vadili za hotelom, saj je bila tehnika sonožnega smučanja zelo nenaravno gibanje. Zahtevala je nemogoče - da tečajnik ne bo nikoli tako dober kot smučarski učitelj. Na srečo je s karvingom drugače: stojimo na obeh nogah, kar nam je v naravi, se le nagnemo v zavoj, vse drugo naredi smučka sama.

Tako kot tehnika smučanja in tehnologija smuči se je najbrž spremenilo tudi novinarstvo, ki ste mu bili kot novinar in karikaturist predani vse življenje?

V novinarstvu sem pristal malo iz veselja, malo zaradi svoje trdoglavosti, ko sem po devetih semestrih arhitekturo pustil pred diplomo.

Že med študijem me je kakšna reč ujezila in sem to narisal za Pavliho. Ta list je bil takrat nekakšen ventil, ki so ga dopuščali. Kakšnih sedem let sem bil tam v službi, potem sem šel k Delavski enotnosti, bil nekaj časa športni urednik in karikaturist, sodeloval sem tudi z Dnevnikom. Pisal sem potopise in satire, ki so bile zmeraj navidezno nedolžne, pod kožo pa kar resno politične. V Sobotni prilogi Dela sem imel deset let 14-dnevno rubriko Pismo mojemu delegatu, potem Pismo mojemu poslancu, vštric sem risal Jako Sulca in mu kasneje v tekstih našel protifiguro, gospoda Andersona, kapitalista iz Danske.

Vmes sem imel sedem let smučarsko šolo v ZDA. V začetku na Delu sploh niso vedeli, da me pozimi ni v Ljubljani, saj sem jim karikature vnaprej narisal. Nekoč je bila v tej zalogi tudi ena s potapljajočo se ladjo. Iz vode je molel le še zadnji del s kapitanskim mostičkom. Na njem je imel kapitan govor, ki sta ga poslušala dva mornarja in na koncu dejala: "Ja, saj če ga dobro poslušaš, je imel spet enkrat čisto prav." Urednik je to objavil, dan prej pa je Tito v svojem govoru dejal, da Jugoslavija ni potapljajoča se ladja. Seveda so potem dva dni zvonili telefoni med cekajem, Slavijo in glavnim urednikom, do mene ni prišlo nič. Pa saj sem bil v Ameriki.

Kakšno politično karikaturo bi narisali danes, če bi dobili naročilo zanjo?

Kakšno staro bi jim dal, saj ne bi nič opazili. Bi pa bile danes moje karikature bolj žalostne, bolj zagrenjene. Nekoč je imel novinar vtis, da mejo še dovoljenega in nedovoljenega počasi potiska naprej. Če je naredil predolg korak, ni smel nikoli več nič povedati. Biti na robu je bil poseben užitek. Vse smo morali povedati med vrsticami in zavito v šalo ali satiro. Danes pa se s kolom mahajo po glavi. Takrat smo vsi skupaj imeli cilj, da bo boljše. Kakšen cilj pa imamo danes?!

Saj tudi karikatura v preteklosti ni bila ravno vesela. Si je pa človek takrat lajšal dušo z njo, danes si je ne moreš več. Tako neinformirani, kot smo zdaj, nismo bili še nikoli. Vse informacije, vključno s tistimi svetovnih poročevalskih agencij, so filtrirane, prirejene nečemu. Slovenske ravno tako. Dvomim tudi, da bi lahko slovenska nacionalna televizija sama od sebe zdrknila tako nizko in tako poneumljala ljudi, kot to počenja. Včasih so na televiziji nastopali ljudje, ki so nekaj znali, danes pa pride tja, kdor želi, in nam nekaj pripoveduje. Zaradi tega sem znova začel brati knjige. Tista kišta (pokaže na TV-sprejemnik, op.p.) je zame zaprta!

Leta 1997 ste izdali knjigo satir Bog živi vse barabe, v katerih govorite tudi o packarijah, ki so se že takrat dogajale v Elanu. Bi bila ta knjiga danes, ko je Elan znova na dnu, kaj drugačna, kot je bila pred dvanajstimi leti?

Ne, samo še konec bi ji moral dodati. V tej knjigi sem pisal o prvi ponudbi, ki je prišla iz Švice in bi bila za Elan od vsem nam znanih neznanih rešitev daleč najboljša: ponudili so 60 milijonov takratnih nemških mark - Hrvatom smo ga prodali za 31 milijonov. Poleg tega bi ga Švicarji vzeli le v najem za pet let. To pomeni, da bi bile vse nepremičnine in oprema še naprej naše, le vodstvo bi pripeljali svoje, kar pa zagotovo ne bi bilo slabo. Po petih letih bi se znova pogajali. Kako so lahko takratni slovenski politiki temu rekli ne?! V knjigi omenjam tedanjega predsednika vlade Lojzeta Peterleta ter ministra za industrijo in gradbeništvo Izidorja Rejca, ki sta to minirala.

V Bog živi vse barabe sem ljudi ločil na zaresne barabe, ki se jim nikoli ne da dokazati, da so barabe, in na tiste, ki jih zmerjajo z barabami, čeprav to niso, a ne morejo nikomur dokazati, da niso. Danes pa že ne vem, kje bi lahko potegnil mejo, saj vsi kradejo, podkupujejo…


osebna izkaznica

Čez slabe tri mesece (15. aprila) bo praznoval 81. rojstni dan. "Sem star kozu," pravi.

Prvi razred osnovne šole je prvo polletje obiskoval v Ljubljani, se naučil velikih tiskanih črk, ki pa mu v Kočevju, kjer je šolanje nadaljeval, niso prav nič koristile, saj so tam začeli s pisanimi črkami. Zato je pogosto slišal očitek učiteljice: "A že spet ne znaš?"

Leto dni je preživel tudi v avstrijskem Leobnu in se tako dobro naučil nemščine (ki pa jo je pozneje dopolnjeval), da je leta 2000 v tem jeziku za Nemce napisal knjigo o tem, kako smučati s karving smučmi.

Pri 15 letih so ga zaprli, izključili iz šole in poslali na prisilno delo v Nemčijo.

Študiral je arhitekturo in z visokimi ocenami študij uspešno gradil vse do diplome, ko se je zaradi spora z mentorjem spuntal.

Izdal je štiri zbirke političnih karikatur, številne slikanice, stripe, knjižice za otroke.


               Izvor: www.dnevnik.si     Dnevnikov objektiv - sobota, 24.01.2009     Tekst: Tatjana Pihlar

 


Koreni fabrike skija Elan su u mestu Cerkno

Fingarjeve partizanske smui iz Cerknega 600a

Fabrika Elan ove 2015. godine proslavlja jubilej 70. godina postojanja, ali njeni koreni su godinu dana stariji i nalaze se u mestu...

Početci skijanja u Kranjskoj Gori

kranjskagoraist3

Skijanje u Kranjskoj Gori ima dugu tradiciju. Prvi ski lift "Preseka" je počeo sa radom u Novembru 1948. godine. Bio je dug...

Partizanske smučine Cerkno '45

cerkno00 640

Naslov: *Partizanske smučine Cerkno '45* Autor: *Marijan Masterl* Izdavač: Organizacioni odbor Godina izdanja: Cerkno, 1995. doštampano 2007, Jezik: slovenački Format:  135 x 200 mm Broj strana:...